V Vojaškem vikariatu delujejo vojaški vikar, namestnik vikarja za Katoliško cerkev, namestnica vikarja za Evangeličansko cerkev, vojaški kaplani, pastoralni asistenti in administrativni referent.

Vojaški kaplan je kot škofov sodelavec nosilec pastorale vojaških oseb. Cerkev mu podeli ustrezno pooblastilo. Vojaški kaplan deli zakramente in oznanja evangelij. Vojaške osebe spremlja v njihovem delovnem in družinskem okolju ter jih spodbuja in opogumlja. S svojim zgledom in prisotnostjo ter poukom vojaškim osebam ponudi vrednote, po katerih se vojaška oseba ravna v miru in vojni. Na vseh vojakovih poteh se trudi izražati pozitivno energijo, jim vzbujati vero in upanje v življenje in zmago dobrega nad zlim.

matej_jakopic

vikar Matej jakopič

milan pregelj

namestnik vojaškega vikarja Milan Pregelj

vladka

namestnica vikarja EC V. Vladimira Mesarič J.

Alex

kaplan Aleksander Urek

vito

kaplan p. Vito Mihič

aleksander

kaplan EC Aleksander Erniša

Pastoralni asistent je katoliške veroizpovedi in je laik. Poleg ustrezne strokovne izobrazbe ima tudi kanonično poslanstvo s strani Cerkve. Kot laiški teolog z zgledom in besedo služi pripadnikom Slovenske vojske in družinskim članom. Tako kot vojaški duhovniki ima opravljeno temeljno vojaško strokovno usposabljanje. Naloge opravlja skupaj z vikarjem ali kaplanom nekatere pa izvaja tudi samostojno (bogoslužja Božje besede, priprave na zakramente, predavanja, počitniške delavnice za otroke …).

 sadar-silvestra

pa. asistentka Silvestra Sadar

dejan

pa. asistent Dejan Glavač

lea

pa. asistentka Lea Hladky Turk

klemen

pa. asistent Klemen Štavbar

franc

pa. asistent France Kokalj

pa. asistent Marko Škufca

SIMBOLI IN ZGODOVINA

DOVDelo pripadnikov Vojaškega vikariata temelji na zgodovinskih izkušnjah in bogati tradiciji, ki je slovenski narod gmotno, narodnostno ter duhovno vzgajala in dvigala. Letnica v simbolu nas povezuje s krstom prvih karantanskih knezov Gorazda in Hotimirja.

Dan Vojaškega vikariata praznujemo 21. septembra, ker je bil na ta dan leta 2000 podpisan prvi sporazum, ki je temelj za redno delo. Delo na področju duhovne oskrbe sega v osamosvojitveno vojno. V sestavo TO je bil vpoklican tudi takratni ljubljanski stolni kaplan, sedanji vikar. Štiri projektne skupine so pripravljale pravne in praktične podlage za začetek rednega zagotavljanja duhovne oskrbe v SV. Na podlagi Ustave RS in mednarodno sprejetih splošnih človekovih pravic sta bila podpisana sporazuma med Vlado RS in Slovensko škofovsko konferenco za Katoliško cerkev ter z Evangeličansko cerkvijo. Ta sporazuma urejata gmotno oskrbo in kadre. Tako kot v vojskah zahodnih držav in članic Nata je bila tudi pri nas sprejeta odločitev, da je treba človeku vojaku ponuditi oporo na vseh področjih njegovega življenja. Uvedba redne duhovne oskrbe je dobila pravno podlago tudi v Zakonu o obrambi, Zakonu o službi v SV in v Pravilih službe. Konkretno delovanje urejata Pravilnik o zagotavljanju duhovne oskrbe in Ukaz o organizaciji Vojaškega vikariata.

                           

NALOGE

Pripadniki Vojaškega vikariata skrbijo za redno zagotavljanje duhovne oskrbe s svojo navzočnostjo med pripadniki in pripadnicam SV in MO RS ter njihovimi družinskimi člani, na več načinov. Pripravljajo pripadnike in njihove družinske člane na prejem zakramentov.

Delijo zakramente krsta, prvega svetega obhajila, birme, poroke, spovedi in bolniškega maziljenja. Z izvajanjem predavanj sodelujejo pri usposabljanjih. Pripravljajo in udeležujejo se bogoslužij. Pripravljajo in izvajajo kulturni in verski program ob večjih praznikih.

Obiskujejo pripadnike na terenskih usposabljanjih in v mednarodnih operacijah miru. Na nekaterih misijah je ves čas napotitve prisoten tudi vojaški kaplan.

Organizirajo in se udeležujejo romanj (Lurd) in mednarodnih srečanj (Mejannes). Organizirajo enodnevna in večdnevna srečanja za pripadnike ki so bili ali odhajajo na mednarodne operacije miru, tečaje meditacije in tabore za otroke.

 Pripadnikom in pripadnicam SV in MO RS ter njihovim družinskim članom, ki ne pripadajo katoliški ali evangeličanski skupnosti, pa omogočajo splošno duhovno oskrbo in srečanja s predstavnikom njihove veroizpovedi.

Njihovo vodilo je: »Zvest Bogu in domovini.« Iz tega izhaja prizadevanje za zvesto služenje vojaku in širši skupnosti, ki je utemeljeno z lastno izkušnjo duhovnega življenja in vere v Boga.